Inspiracija ...

... je ustvarjalna moč; je domišljija, ki jo vzbuja nek pojav ali stvar.

Že kar nekaj mesecev je minilo od zadnje objave, a vendar ostajam mnenja, da so prazne besede nič kaj vredne. Potrebna je sprožitev posebnega dogodka, morda le trenutka in besede stečejo same od sebe. Takšni dogodki puščajo sledi in nam dajejo navdih za prihodnost. Vsakdanja drobna dejanja, ki nam olepšajo dan so vsekakor neprecenljiva, vendar so posebni trenutki mnogo več. Ravno redkost pojavljanja zvišuje njihovo »vrednost«. Tokrat so misli preusmerjene na tekaški trening preteklega tedna, kjer sem doživela prav poseben »feeling«. Kljub dežju, ki je bil vedno bolj močan, sem trening izpeljala po planu oziroma še bolje. Lahkotne a hitre noge, enakomerno sproščeno dihanje, neprecenljiva narava in posebna moč, so pojmi, ki opisujejo enega izmed najlepših tekaških treningov, ki sem jih kdajkoli doživela. Takšni trenutki so največja motivacija za nov zagon, bodisi gre za treniranje ali za vsakdanje življenjske obveznosti. Čeprav je bil trening fizično zahteven (glavnina: 3 x 4km tempo) je bila psihična plat deležna sprostitve ter nabiranja pozitivne energije. In kje se nahaja kraj, ki zapolni energijske centre? ;)

Zadnje mesece pretečem veliko kilometrov (kolikor pokostnice dovolijo!) v Škocjanskem zatoku, ki je prelep naravni rezervat, kjer domujejo najrazličnejše vrste ptic ter veliko živali (ribe, sesalci, dvoživke, plazilci, itd.). Peščena pot okoli zatoka meri 2km in daje sprehajalcem ter tekačem poseben čar.

Primorci imamo čez zimsko obdobje idealne pogoje za kolesarstvo, zato sem kolesarske treninge na spiner kolesu (v fitnes centru) izvajala morda le teden dni. Minili sta že 2 leti od kar sem "odprla" novo temo na forumu bicikel.com z naslovom Primorska runda. Mislim, da se je runda precej popularizirala, saj se je število kolesarjev zelo povečalo (tudi do 25). Runde se udeležujejo tudi kolesarji iz notranjosti Slovenije. Velika športna družba, lepa trasa, zmerne temperature ...... tako je tudi nedeljska vožnja na Primorskem zaživela! Standardna trasa (cca 110km) : Koper (zbirališče: pokopališče (Vinakoper) Koper) – Dekani – Buzet – Dolina Mirne – Oprtalj (prikupen 6km hribček) – Sečovlje – Portorož – Izola – Koper.

Ekip(c)a ŠD 3ŠPORT ….. tudi pozimi enotni ;)


Meseca februarja sem ponovno odpotovala na 12-dnevne priprave na Kanarske otoke – Gran Canarijo, in sicer v družbi treh članov ŠD 3ŠPORT-a (Marko, Vinc & Mitja). Treninge sem izvajala po svojem planu samostojno ali v družbi triatloncev iz ŠRK Celja in TK Ljubljane. Kanarske otoke sem obiskala že tretje leto zapored, saj menim, da so klimatske razmere ter okolica nasploh zelo primerni za treniranje in sprostitev. Slike povedo VSE!

Posebno preizkušnjo sem doživela v soboto 3. aprila, ko sem prvič prekolesarila 205km dolgo traso. Planinsko društvo Koper je organiziralo tako imenovan BREVET s štartom pri Taverni Koper. Brevet ali z drugim imenom »Randonee« je organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja. Kolesarji, ki se jim v tej disciplini lahko reče Randonneurji, potujejo po določeni, toda neoznačeno trasi (dolžine od 200 do 1.400km), skozi določene kontrolne točke in morajo zaključiti vožnjo znotraj določenega časovnega limita. Ti časovni limiti so sicer zahtevni, vendar dovoljujejo vožnjo v udobnem tempu – torej ni nobene zahteve, da bi se kolesarilo z dirkaško hitrostjo ali da bi se uporabljale taktike s cestnih kolesarskih dirk. V soboto se je zbralo okoli 120 kolesarjev, med njimi tudi znana ultrakolesarja Jure Robič ter Marko Baloh. Nove preizkušnje so vedno najbolj zanimive, saj lahko le predvidevaš kako se bo dogodek izpeljal in zaključil. Kratek povzetek:

Občutki: do 140km lepo tekoče, nato krajša kriza do 180km, od mejnega prehoda dalje pa spet pri moči!

Organizacija: zelo prijazno in skrbno osebje, vse OK, brez pripomb. Celoten brevet sem odpeljala z grupo cca 9-ih fantov, zabavna družba, timsko delo, .... bravo fantje ! ! !

Bruto čas (+ustavljanje na postajah): 8:08, neto pa: 7:38, povprečje: 26km/h.

Na cilju so se misli osredotočile na vprašanje: ali bi sedaj zmogla preteči še 42km? Hmmm.



Treningi potekajo (skoraj) nemoteno pri vseh treh disciplinah. Tudi forma se občutno stopnjuje. Problem ostajajo le vnete pokostnice na notranji strani goleni. Zato so tekaški treningi prilagojeni stopnji bolečine. Že teden dni izvajam aktivno rehabilitacijo (kinesyotaping, ICE, vaje s Thera bendom, stretching, itd.) v upanju, da se pokostnica in mišice okoli nje adaptirajo na obremenitev. Tempiranje forme je osredotočeno na polovični Ironman v St. Poltnu, ostala tekmovanja pa bodo le vmesna stopnja do uresničitve cilja.


Morda bo pa res obveljalo pravilo: NO PAIN NO GAIN !?

četrtek, 1. april 2010