Ker sem že dobro »obkrožila in spoznala« Most na Soči in njeno okolico, sem se odločila, da prekolesarim drugo destinacijo. Z avtom sem se zapeljala do Kobarida in od tam tudi štartala. S seboj sem vzela 2 banani, Frutabelo, 5€ ter dve dodatni majici. Takoj na
vzpončku pri Kobaridu sem se morala ustaviti za 10min zaradi del na cesti. Spregovorila sem tudi z mladim delavcem, ki je držal stop znak. Nikakor me ni hotel spustiti naprej. Povedal je, da dela 3 mesece po 10ur in opravlja vedno zgoraj omenjeno opravilo – zelena, rdeča tablica. Dan za dnem, dan za dnem … Malo sva se nasmejala, ko pa mi je dovolil premik, sem štartala. Trnovo ob Soči … Srpenica … Žaga … Podklopca … Bovec …Kal-Koritnica … Soča … Trenta … so vasice, ki sem jih prekolesarila. Nato pa vzpon na Vršič. Pogled na najvišji slovenski cestni prelaz me je kar malo pretresel, »Ali bom zmogla?«. Ko zagledam prvo modro tablico (št. 50) na robu cestišča, ki označuje serpentine oz. ovinke in višinske metre, stisnem štoparico. Nekaj let nazaj, sem že bila na Vršiču, vendar spomin ni šel tako daleč, da bi se lahko spomnila »kaj me čaka«. Zato sem krenila z umirjenim tempom. Skrbeli so me le zobniki: Shimano 10-Speed Cassette, 
11-25T. Mogoče kakšen več, ne bi škodil ;) Odštevanje serpentin se je zdelo sprva zelo počasno, vendar, ko sem prispela na 1365m sem že kmalu zagledala vrh. Vmes pokličem še kolega Vinca, ki me dodatno spodbudi, da so zadnji 4-je km bolj »ravni«. Hmm … za Vinca že! ;)
Pa sem prispela na cilj na 1611m »višincev«. Vreme je bilo sončno, le vetrič je malo pihljal. Banana, dve fotografiji, preoblečem in gasa nazaj. Od Trente do Bovca – veter v prsa, vendar vseeno je kar letelo. V Bovškem Mercatorju si privoščim sladoled Snickers, vodo in Frutabelo (tokrat z drugačnim okusum). Manj kot urco in že sem bila ponovno na Kobariškem vzpončku … ponovno se ustavim pri delavcu-mladeniču, mu predam Frutabelo in se poslovim. Trening-izlet je trajal točno 5ur in 8min (neto čas kolesarjenja).
Prihodnjič morda ….. Mangart, Predel ?!??
vzpončku pri Kobaridu sem se morala ustaviti za 10min zaradi del na cesti. Spregovorila sem tudi z mladim delavcem, ki je držal stop znak. Nikakor me ni hotel spustiti naprej. Povedal je, da dela 3 mesece po 10ur in opravlja vedno zgoraj omenjeno opravilo – zelena, rdeča tablica. Dan za dnem, dan za dnem … Malo sva se nasmejala, ko pa mi je dovolil premik, sem štartala. Trnovo ob Soči … Srpenica … Žaga … Podklopca … Bovec …Kal-Koritnica … Soča … Trenta … so vasice, ki sem jih prekolesarila. Nato pa vzpon na Vršič. Pogled na najvišji slovenski cestni prelaz me je kar malo pretresel, »Ali bom zmogla?«. Ko zagledam prvo modro tablico (št. 50) na robu cestišča, ki označuje serpentine oz. ovinke in višinske metre, stisnem štoparico. Nekaj let nazaj, sem že bila na Vršiču, vendar spomin ni šel tako daleč, da bi se lahko spomnila »kaj me čaka«. Zato sem krenila z umirjenim tempom. Skrbeli so me le zobniki: Shimano 10-Speed Cassette, 
11-25T. Mogoče kakšen več, ne bi škodil ;) Odštevanje serpentin se je zdelo sprva zelo počasno, vendar, ko sem prispela na 1365m sem že kmalu zagledala vrh. Vmes pokličem še kolega Vinca, ki me dodatno spodbudi, da so zadnji 4-je km bolj »ravni«. Hmm … za Vinca že! ;)Pa sem prispela na cilj na 1611m »višincev«. Vreme je bilo sončno, le vetrič je malo pihljal. Banana, dve fotografiji, preoblečem in gasa nazaj. Od Trente do Bovca – veter v prsa, vendar vseeno je kar letelo. V Bovškem Mercatorju si privoščim sladoled Snickers, vodo in Frutabelo (tokrat z drugačnim okusum). Manj kot urco in že sem bila ponovno na Kobariškem vzpončku … ponovno se ustavim pri delavcu-mladeniču, mu predam Frutabelo in se poslovim. Trening-izlet je trajal točno 5ur in 8min (neto čas kolesarjenja).
Prihodnjič morda ….. Mangart, Predel ?!??
