Prijava uspešno sprejeta! ;)
Po stopnicah do ...
Tokrat nekoliko drugačen uvod …
Trenutno je moje življenjsko obdobje v popolni zasedenosti, zato tudi tako dolga odsotnost. Misel »Tako, kot si naredimo, tako imamo« ni pritožba, ampak le opis trenutnega stanja. Dnevi (pre)hitro minevajo, ko te življenjski tempo preganja ali celo prehiteva. Občutki? Pogosto pozitivni, kajti narediti veliko koristnih stvari v čim krajšem času prizanese le dobro. Seveda pa je velikokrat vzdušje zelo obremenjujoče in napeto. Ljudje se radi potožimo s stavkom: »Ko bi dan imel le še nekaj ur več …«. Tokrat tudi sama razmišljam o rešitvah kako podaljšati dan in pridobiti nekaj dodatnih ur. Nekateri preprosto prespijo kakšno urico manj v postelji in si tako podaljšajo delovnik. To pa ni dolgoročna rešitev. Manj spanca si lahko privoščimo le za kratko obdobje (2-3 dni), nato pa se neprespane ure zelo hitro obrestujejo v obliki nesposobnosti opravljanja vsakdanjih opravil, kajti pomanjkanje spanca na telo deluje porazno. Nezadostno spanje zmanjša učinkovitost in koncentracijo ter težave z razpoloženjem. Ljudje potrebujemo vsaj 7-8 ur spanja dnevno, da se telo obnovi, spočije in pripravi za prihodnji delovni dan. Športnikom predlagajo celo do 9 ur spanja dnevno, saj je regeneracija poglavitni dejavnik v sistemu treniranja. Kakšna je torej rešitev? ORGANIZACIJA. Organiziranje dneva je veliko bolj učinkovita rešitev, saj bomo v določenem času izpolnili zastavljene cilje, ki pa morajo biti vsaj približno uresničljivi in izvedljivi. Nato poskušamo držati le zastavljen urnik in vse bo najverjetneje potekalo brez večjih zapletov (mišljeno: glede primanjkovanja časa). Pozorni moramo biti tudi na število dnevnih ciljev, ki si jih zadamo. Če se osredotočim na svoj delovnik, ki je trenutno zelo pester, poizkušam čas čim bolj optimizirat. Tako so moji dnevi zapolnjeni z učenjem, s treniranjem, z vodenjem društva, z obiskovanjem predavanj in z življenjskimi osnovnimi opravili, kot so: kuhanje, pospravljanje, nakupovanje, pomivanje, ki pa hočemo ali ne, nam odvzamejo kar veliko časa. Ko se zvečer (ponoči!) uležem v posteljo in misli švigajo sem ter tja, na hitro ocenim koliko je bil dan uspešen. V kolikor je »ocena pozitivna« štejem za tiho zmago. Takšen tempo je zelo naporen, zato si po potrebi privoščim prost dan in ga zapolnim z »relaxantnimi« trenutki. Naslednja težava, ki se lahko pojavi pri razporejanju časa temelji na neodločnosti pri razvrščanju zadev po pomembnosti. Življenje nam narekuje izbire. Potrebno se je odločati. Tako moramo vsakodnevno presoditi kateremu cilju bomo posvetili več pozornosti in upamo, da smo se pravilno odločili. Rezultat bo viden v krajšem ali daljšem obdobju, torej, ko bo naš trud povrnjen, izkazan ali pa bomo enostavno doživeli poraz. Obstajajo tudi vmesne poti, a mislim, da sta bela in črna osnovni barvi za prvotno razločevanje uspeha. Bistvo današnjega besedila? Bodi dober organizator in vse kar delaš, delaj z namenom ter uživaj pri tem. Če vidiš celo smisel v tem kar počneš, lahko mirno zaspiš, saj si stopil stopnico višje …
Še nekaj opisov fotografij:
Trenutno je moje življenjsko obdobje v popolni zasedenosti, zato tudi tako dolga odsotnost. Misel »Tako, kot si naredimo, tako imamo« ni pritožba, ampak le opis trenutnega stanja. Dnevi (pre)hitro minevajo, ko te življenjski tempo preganja ali celo prehiteva. Občutki? Pogosto pozitivni, kajti narediti veliko koristnih stvari v čim krajšem času prizanese le dobro. Seveda pa je velikokrat vzdušje zelo obremenjujoče in napeto. Ljudje se radi potožimo s stavkom: »Ko bi dan imel le še nekaj ur več …«. Tokrat tudi sama razmišljam o rešitvah kako podaljšati dan in pridobiti nekaj dodatnih ur. Nekateri preprosto prespijo kakšno urico manj v postelji in si tako podaljšajo delovnik. To pa ni dolgoročna rešitev. Manj spanca si lahko privoščimo le za kratko obdobje (2-3 dni), nato pa se neprespane ure zelo hitro obrestujejo v obliki nesposobnosti opravljanja vsakdanjih opravil, kajti pomanjkanje spanca na telo deluje porazno. Nezadostno spanje zmanjša učinkovitost in koncentracijo ter težave z razpoloženjem. Ljudje potrebujemo vsaj 7-8 ur spanja dnevno, da se telo obnovi, spočije in pripravi za prihodnji delovni dan. Športnikom predlagajo celo do 9 ur spanja dnevno, saj je regeneracija poglavitni dejavnik v sistemu treniranja. Kakšna je torej rešitev? ORGANIZACIJA. Organiziranje dneva je veliko bolj učinkovita rešitev, saj bomo v določenem času izpolnili zastavljene cilje, ki pa morajo biti vsaj približno uresničljivi in izvedljivi. Nato poskušamo držati le zastavljen urnik in vse bo najverjetneje potekalo brez večjih zapletov (mišljeno: glede primanjkovanja časa). Pozorni moramo biti tudi na število dnevnih ciljev, ki si jih zadamo. Če se osredotočim na svoj delovnik, ki je trenutno zelo pester, poizkušam čas čim bolj optimizirat. Tako so moji dnevi zapolnjeni z učenjem, s treniranjem, z vodenjem društva, z obiskovanjem predavanj in z življenjskimi osnovnimi opravili, kot so: kuhanje, pospravljanje, nakupovanje, pomivanje, ki pa hočemo ali ne, nam odvzamejo kar veliko časa. Ko se zvečer (ponoči!) uležem v posteljo in misli švigajo sem ter tja, na hitro ocenim koliko je bil dan uspešen. V kolikor je »ocena pozitivna« štejem za tiho zmago. Takšen tempo je zelo naporen, zato si po potrebi privoščim prost dan in ga zapolnim z »relaxantnimi« trenutki. Naslednja težava, ki se lahko pojavi pri razporejanju časa temelji na neodločnosti pri razvrščanju zadev po pomembnosti. Življenje nam narekuje izbire. Potrebno se je odločati. Tako moramo vsakodnevno presoditi kateremu cilju bomo posvetili več pozornosti in upamo, da smo se pravilno odločili. Rezultat bo viden v krajšem ali daljšem obdobju, torej, ko bo naš trud povrnjen, izkazan ali pa bomo enostavno doživeli poraz. Obstajajo tudi vmesne poti, a mislim, da sta bela in črna osnovni barvi za prvotno razločevanje uspeha. Bistvo današnjega besedila? Bodi dober organizator in vse kar delaš, delaj z namenom ter uživaj pri tem. Če vidiš celo smisel v tem kar počneš, lahko mirno zaspiš, saj si stopil stopnico višje …
Še nekaj opisov fotografij:
Kolesarski trening 1. novembra, sončni Oprtalj :)
29. november - prvi sneg, fotografija iz avta, kjer preživim trenutno veliko ur, lahko bi rekli moj drugi dom :)
Vedno več članov na plavalnih treningih ŠD 3ŠPORT-a!
... vedno več nas je tudi na kolesarskem treningu ;)
Ko je razpeljava že dolgočasna ... a vseeno brez nje ne gre!
Gradnja 50m bazena v Kopru hitro napreduje ... mogoče konec zime že zaplavamo!
Ponovno fotografija iz avta - 3-tedenska megla na območju Primorske.
Lep pozdrav oz. lahko noč ...
petek, 11. december 2009
Ko nimaš vpliva, se prepusti toku ...
... in upaj, da ni premočan ...
Zgornjo misel sem si sposodila iz enega izmed vsebinsko zanimivih blogov, ki jih rada prebiram.
Ljubljanski maraton je za menoj in z njim tudi kisli občutki. Zgornja misel je pogojena z nedeljskim tekom, saj se je g. bodec (tako, bom poimenovala že dalj časa nepopustljivo bolečino v desnem spodnjem delu rebrnega loka, ki se enkrat pojavi, drugič pa spet ne) ponovno odločil, da mi bo "delal" družbo. . .
Kot predsednica društva, sem tokrat napolnila "avtek" in odpeljala nekaj klubskih članov na Ljubljanski maraton. Tam so nas pričakali še ostali člani ekipe ŠD 3ŠPORT (vse skupaj 30 udeležencev). Čestitali smo tistim, ki so ravno pretekli 9,2km razdaljo, razdelili štartne številke, opravili skupinsko fotografijo ter malo pokramljali. Ko smo se odpravili na ogrevanje sem ubrala svojo pot, saj se želim pred tekmovanjem umiriti in se zato nekoliko odmaknem. Odločila sem se, da ne bom štartala v prvih nekaj metrih od startne linije, saj nebi imelo smisla ovirati hitre tekače kot tudi prehiter začetek ne koristi teku na 21km. Priznam, da mi živčki v štartni gneči niso dali miru, verjetno zato, ker res nisem vedela kaj me čaka ... Ko smo se množično pognali, sem si nadela slušalke MP3-ja ter pričela teči v načrtovanem tempu. Ker večkrat izvajam tekaške treninge ob glasbi, sem se odločila, da jo bom poslušala tudi na tekmi. Prvih 10km vse po planu, nato pa je zaradi močnega krča pod rebri sledil prvi postanek. Poizkusila sem ga sprostiti z masažo pod rebrnim lokom, a zaman. Čez dober kilometer se ponovi in vse bolj pogosto do 17km. Ustavila sem se približno 5x po 30-60sek. Ker je bila bolečina že prenaporna in ni popustila sem se odločila zmanjšati tempo na 6min/km (v bistvu raztek) ter v takem tempu tudi prestopila ciljno črto. Jeza in žalost sta me še bolj oblili, ko sem na ciljni tabli zagledala čas 1:55. Med tekom, ko me je g. bodec že 3. "obiskal", sem se vprašala ali naj sploh še nadaljujem. Nisem več uživala, niti želje po zaključku tekmovanja ni bilo več prisotne, a vseeno me je nekaj prepričalo, da sem nadaljevala do konca! Še sama ne vem kaj. Težko se je spoprijeti s samim seboj, ko veš, da si treniral, da si teden pred tekmo počival, da so noge na ogrevanju letele ... a vedno se lahko vprašaš: ali sem dovolj treniral, sem sploh kaj natreniral, ali sem dovolj počival, sem se sploh spočil, ali bi morale noge na ogrevanju še bolj leteti ... Potrebno je gledati naprej in v težkih trenutkih znati odreagirati. Vem, nič novega nisem odkrila. Doživela sem le dodatno izkušnjo oz. svojo borbo.
Rezultati
Za boljšo voljo so poskrbeli klubski člani, ko smo se po opravljenem maratonu odpravili na kosilo v prijetno Pizzerio in špageterijo La Piazza.
Naj še zaključim. Nikakršen tok ni premočan ...
Zgornjo misel sem si sposodila iz enega izmed vsebinsko zanimivih blogov, ki jih rada prebiram.
Ljubljanski maraton je za menoj in z njim tudi kisli občutki. Zgornja misel je pogojena z nedeljskim tekom, saj se je g. bodec (tako, bom poimenovala že dalj časa nepopustljivo bolečino v desnem spodnjem delu rebrnega loka, ki se enkrat pojavi, drugič pa spet ne) ponovno odločil, da mi bo "delal" družbo. . .
Kot predsednica društva, sem tokrat napolnila "avtek" in odpeljala nekaj klubskih članov na Ljubljanski maraton. Tam so nas pričakali še ostali člani ekipe ŠD 3ŠPORT (vse skupaj 30 udeležencev). Čestitali smo tistim, ki so ravno pretekli 9,2km razdaljo, razdelili štartne številke, opravili skupinsko fotografijo ter malo pokramljali. Ko smo se odpravili na ogrevanje sem ubrala svojo pot, saj se želim pred tekmovanjem umiriti in se zato nekoliko odmaknem. Odločila sem se, da ne bom štartala v prvih nekaj metrih od startne linije, saj nebi imelo smisla ovirati hitre tekače kot tudi prehiter začetek ne koristi teku na 21km. Priznam, da mi živčki v štartni gneči niso dali miru, verjetno zato, ker res nisem vedela kaj me čaka ... Ko smo se množično pognali, sem si nadela slušalke MP3-ja ter pričela teči v načrtovanem tempu. Ker večkrat izvajam tekaške treninge ob glasbi, sem se odločila, da jo bom poslušala tudi na tekmi. Prvih 10km vse po planu, nato pa je zaradi močnega krča pod rebri sledil prvi postanek. Poizkusila sem ga sprostiti z masažo pod rebrnim lokom, a zaman. Čez dober kilometer se ponovi in vse bolj pogosto do 17km. Ustavila sem se približno 5x po 30-60sek. Ker je bila bolečina že prenaporna in ni popustila sem se odločila zmanjšati tempo na 6min/km (v bistvu raztek) ter v takem tempu tudi prestopila ciljno črto. Jeza in žalost sta me še bolj oblili, ko sem na ciljni tabli zagledala čas 1:55. Med tekom, ko me je g. bodec že 3. "obiskal", sem se vprašala ali naj sploh še nadaljujem. Nisem več uživala, niti želje po zaključku tekmovanja ni bilo več prisotne, a vseeno me je nekaj prepričalo, da sem nadaljevala do konca! Še sama ne vem kaj. Težko se je spoprijeti s samim seboj, ko veš, da si treniral, da si teden pred tekmo počival, da so noge na ogrevanju letele ... a vedno se lahko vprašaš: ali sem dovolj treniral, sem sploh kaj natreniral, ali sem dovolj počival, sem se sploh spočil, ali bi morale noge na ogrevanju še bolj leteti ... Potrebno je gledati naprej in v težkih trenutkih znati odreagirati. Vem, nič novega nisem odkrila. Doživela sem le dodatno izkušnjo oz. svojo borbo.
Rezultati
Za boljšo voljo so poskrbeli klubski člani, ko smo se po opravljenem maratonu odpravili na kosilo v prijetno Pizzerio in špageterijo La Piazza.
Naj še zaključim. Nikakršen tok ni premočan ...
sreda, 28. oktober 2009
ONE DAY TO GO ... ;)
Le še dan in nekaj ur nas loči od tradicionalnega Ljubljanskega maratona. Pričakovanje je red (predvidevanje), varnost; morda dolgočasje in monotonija. Nasprotno pa je nepričakovanje nered, presenečenje, zmeda; morda zanimanje in vznemirjenje . . .
Ker bo to moja prva preizkušnja na 21km so občutki zelo mešani in že komaj čakam obkrožit Ljubljanske ulice. Taktiziranja ne bo veliko, saj (še) ne vem v kaj se spuščam ;)
Trenutno si hladim/grejem pokostince z ledeno blazino, saj vnetje - periositis zadnje dni noče in noče popustiti. A ne bom si belila glave...
Posebnih priprav za Ljubljanski pol maraton nisem imela, saj komaj dober mesec dni "normalno" izvajam tekaške treninge. Tekoči teden je bil seveda regenerativne narave, pa tudi privoščila sem si nekaj več hidratov. Ker želim čim bolje zaščititi mečne mišice (gastrocnemius, soleus, tibialis anterior) in Ahilovo tetivo, ki opravljajo pri teku veliko nalogo in večkrat prihaja do poškodb, treninge olajšujem s CEP kompresijskimi nogavicami. Redno jih obujem pred vsakim tekom in jih zadržim celo nekaj urc po njem. Do sedaj je bila moja izbira CEP nogavic v črni barvi, v nedeljo pa ...
Vsem tekačem in tekačicam želim veliko nedeljskega užitka ... pustite se presenetiti, nepričakovano je vznemirljivo!
petek, 23. oktober 2009
Zmagovalka svetovnega prvenstva IRONMAN HAWAII je ...
... C H R I S S I E
W E L L I N G T O N !!!
ISKRENE ČESTITKE za 3x osvojeni naslov in nov rekord proge: 08:54:02 !
nedelja, 11. oktober 2009
PESTER OKTOBER ...
Prelep jesenski dan je krivec kratke novičke ...
Po opravljenem dvojnem olimpijskem triatlonu so občutki precej mešani. Nekaj dni po tekmovanju nisem čutila potrebe po posebnem počitku, zato sem po programu normalno trenirala dalje.
Pogovor s prijateljem triatloncem J.K. je sprožil pobudo, da se udeležim 21km na Ljubljanskem maratonu. Ne vem še ravno v kaj se spuščam, a pustimo se presenetiti ...
V ponedeljek se prične pedagoški proces na Fakulteti za šport. Opraviti moram le še nekaj izpitov, vendar bo potrebno ob ponedeljkih obiskovati predavanja. Vožnjo v Ljubljano bom izkoristila tudi za trening s trenerjem ...
Funkcija predsednice ŠD 3ŠPORT postaja vedno bolj zahtevna oziroma mi odpiranje novih poti za naše društvo vzame precej časa. Potrebna je nabava zimskih dresov, združili smo se tudi s Primorsko univerzo (ŠOUP) ker bomo v kratkem tudi pričeli z vadbo študentov, postavljamo prve okvirje za organizacijo triatlonskega tekmovanja, organizacija kolesarskih izletov, promocija, računovodske storitve, sestanki s sponzorji, .... in še bi lahko naštevala. Seveda se ne pritožujem, saj vse to opravljam z veseljem in ljubeznijo. Predvidevam pa, da je naše delovanje pravilno usmerjeno, saj imamo izjemen porast novih članov, ki se pridno udeležujejo organizirane vadbe. Tako se bo Ljubljanskega maratona udeležilo kar 33 članov ŠD 3ŠPORTA!
Ponudila se mi je tudi možnost opravljanje funkcije osebnega trenerstva, kar me tudi zelo zanima, saj bo moj bodoči poklicni naziv kondicijski trener (v primeru, da se ne bom odločila še za magisterski študij).
Disciplinska organizacija bo prisotna vsakodnevno, saj bodo let tako kratkoročni in dolgoročni cilji uresničljivi!
Spodaj pa nekaj fotografij iz razpeljave s kolesom ob sončnem zahodu po naši prelepi Primorski (Lazaret)...
Le 500m od doma sem poslikala tudi info tablo Črnega Kala ;)
sobota, 3. oktober 2009
DVOJNI OLIMPIK (3km - 80km - 20km) - TRIATLON KRK
Tokrat sem kar pohitela z novičko, saj se nisem javila le slaba dva tedna ;)
Kljub neuspešni sezoni, sem si želela preizkusiti v daljši triatlonski razdalji. Meseca septembra ni več veliko tekmovanj na izbiro, tako sem se odločila za Krk, čeprav sem vedela, da je kolesarska proga zelo tehnično zahtevna (2000m višinske razlike v 80km). Tekma se je štela za Državno prvenstvo Hrvaške. Na tekmovanje sem se odpravila brez posebnih misli, z željo seveda opraviti svoj 1. dvojni olimpik. Dan pred nastopom sem premislila koliko energijskih gelov in tablic moram zaužiti, saj nisem niti približno vedela kako bo telo reagiralo na tako dolgotrajen napor (še posebno trebušček ...).
Na prizorišče sem se odpravila s klubskima kolegoma (Vinc & Darjan) in moram povedati, da sta zame od prihoda dalje lepo skrbela. Zelo se jima zahvaljujem! Morje je imelo 20°C, plavali smo z neopreni. Ob 11.00 je bil štart olimpijskega triatlona, 15min kasneje pa je sledil še dvojni olimpijski triatlon. Potrebno je bilo odplavati 3km v dveh krogih (boje postavljene v trikotnik). Morje je bilo razburkano, saj vetra ni primanjkovalo. Ubrala sem počasen tempo, saj sem ohranjala moči za preostali dve disciplini. Iz vode sem priplavala kot 2. ženska in se s hitro menjavo odpravila na kolo. Tukaj lahko rečem, da se je tekma šele "začela". Prekolesariti je bilo potrebno 4 kroge po zelo razgibanem terenu in seveda zavetrje ni bilo dovoljeno. Najtežji predel, ki ga je bilo potrebno kar 4x prevoziti je bil spust in seveda tudi dvig v Staro Baško. Tabla: 12% klanec ni bila ravno motivator kolesarskega dela... Vreme nam je bilo naklonjeno - sonce, zato bi morali organizatorji bolje poskrbeti za pogostejši dostop do tekočine, saj nas je že samo morje zelo dehidriralo. Tekočine mi ni primanjkovalo saj sta me Darjan in Vinc redno oskrbovala z napitki. Na kolesu sem dohitela Željko Šaban in nadaljevala svoj tempo. V menjalni prostor sem prispela kot 1. ženska. Usedla sem se in čim prej poskušala obuti kompresijske nogavice CEP (verjetno sem izgubila minutko). Zagrabila sem kapo, gel in sladkorčke ter pričela še z zadnjo disciplino. Naj omenim le to, da sem do sedaj v kosu pretekla 20km le 1x, in sicer minuli torek, saj me je zanimal telesni odziv, še bolj pa odziv Ahilovih tetiv. Na tek sem se odpravila brez večjih problemov, seveda, če izvzamem 2x ustavljanje zaradi bodca... Po 7km sta me tekmovalki dohiteli. Iva je s svojim hitrim tempom le švignila mimo, zato sem posušala držati Željkin tempo. Skupaj sva pretekli nekaj kilometrov, na kar sem po 11km rahlo pospešila tempo in jo prehitela. Nekaj kilometrov pred ciljem sem občutila manjšo krizo - bolečine v sklepih, vendar ob pogledu na ciljni Redbullov balon, so bolečine kar izginile. Skozi cilj sem pritekla na 2. mestu in še sama nisem verjela, da mi je uspelo. Iskrene čestitke ostalih tekmovalcev in gledalcev so me le še dodatno ganile... Za finish je sledil skok v morje in kratko razplavanje.
Zaradi tehnično zahtevne proge se tekme ni udeležilo veliko tekmovalk. Že iz rezultatov je razvidna težavnost celotnega triatlona, saj je bil najboljši moški v cilju v 4 urah in 51 minutah, 1. ženska pa v 6 urah in 8 minutah. Moj čas pa: 6ur 20min.
Pred podelitvijo je zelo prijal topel obrok - pasulj (ali nekaj podobnega ...), ki je bil zelo okusen, verjetno še toliko bolj, saj so testenine skoraj vsakdanji meni ;). Malo moram pa pograjati organizatorje, ker so bile nagrade zelo skromne - kapa + par zapestnikov. Na olimpijskem triatlonu so bile celo denarne nagrade, in sicer 1.mesto 2000kn ter nižji zneski vse do 5.mesta. Ne ravno porporcionalno razporejeno.
Cilj dosežen, sedaj pa na naslednjega! ;)
REZULTATI KRK3ATLON 2009
Kategorija: ženske absolutno
1 Tomić Iva TK RIVAL CRO 12 (9) 1 0:52:03 (15) 3:44:55 (12) 1:30:53 6:07:51
2 Fafangel Leni ŠD 3SPORT SLO 13 (8) 2 0:52:02 (12) 3:36:36 (13) 1:51:33 6:20:11
3 Šaban Željka TK SWIBIR CRO 14 (4) 3 0:47:35 (13) 3:45:23 (14) 1:49:52 6:22:50
4 Van Gompel Anja GETC BEL 19 (25) 4 1:08:41 (20) 4:16:54 (19) 1:54:38 7:20:13
5 Jelić - Mrčelić Gordana TK SPLIT CRO 21 (26) 5 1:08:51 (24) 4:39:39 (21) 1:43:09 7:31:39
6 Jeger Nina TK SWIBIR CRO (18) 0:59:15 DNF DNF
7 Čulin Ena TK SWIBIR CRO (16) 0:58:59 DNF DNF
Kljub neuspešni sezoni, sem si želela preizkusiti v daljši triatlonski razdalji. Meseca septembra ni več veliko tekmovanj na izbiro, tako sem se odločila za Krk, čeprav sem vedela, da je kolesarska proga zelo tehnično zahtevna (2000m višinske razlike v 80km). Tekma se je štela za Državno prvenstvo Hrvaške. Na tekmovanje sem se odpravila brez posebnih misli, z željo seveda opraviti svoj 1. dvojni olimpik. Dan pred nastopom sem premislila koliko energijskih gelov in tablic moram zaužiti, saj nisem niti približno vedela kako bo telo reagiralo na tako dolgotrajen napor (še posebno trebušček ...).
Na prizorišče sem se odpravila s klubskima kolegoma (Vinc & Darjan) in moram povedati, da sta zame od prihoda dalje lepo skrbela. Zelo se jima zahvaljujem! Morje je imelo 20°C, plavali smo z neopreni. Ob 11.00 je bil štart olimpijskega triatlona, 15min kasneje pa je sledil še dvojni olimpijski triatlon. Potrebno je bilo odplavati 3km v dveh krogih (boje postavljene v trikotnik). Morje je bilo razburkano, saj vetra ni primanjkovalo. Ubrala sem počasen tempo, saj sem ohranjala moči za preostali dve disciplini. Iz vode sem priplavala kot 2. ženska in se s hitro menjavo odpravila na kolo. Tukaj lahko rečem, da se je tekma šele "začela". Prekolesariti je bilo potrebno 4 kroge po zelo razgibanem terenu in seveda zavetrje ni bilo dovoljeno. Najtežji predel, ki ga je bilo potrebno kar 4x prevoziti je bil spust in seveda tudi dvig v Staro Baško. Tabla: 12% klanec ni bila ravno motivator kolesarskega dela... Vreme nam je bilo naklonjeno - sonce, zato bi morali organizatorji bolje poskrbeti za pogostejši dostop do tekočine, saj nas je že samo morje zelo dehidriralo. Tekočine mi ni primanjkovalo saj sta me Darjan in Vinc redno oskrbovala z napitki. Na kolesu sem dohitela Željko Šaban in nadaljevala svoj tempo. V menjalni prostor sem prispela kot 1. ženska. Usedla sem se in čim prej poskušala obuti kompresijske nogavice CEP (verjetno sem izgubila minutko). Zagrabila sem kapo, gel in sladkorčke ter pričela še z zadnjo disciplino. Naj omenim le to, da sem do sedaj v kosu pretekla 20km le 1x, in sicer minuli torek, saj me je zanimal telesni odziv, še bolj pa odziv Ahilovih tetiv. Na tek sem se odpravila brez večjih problemov, seveda, če izvzamem 2x ustavljanje zaradi bodca... Po 7km sta me tekmovalki dohiteli. Iva je s svojim hitrim tempom le švignila mimo, zato sem posušala držati Željkin tempo. Skupaj sva pretekli nekaj kilometrov, na kar sem po 11km rahlo pospešila tempo in jo prehitela. Nekaj kilometrov pred ciljem sem občutila manjšo krizo - bolečine v sklepih, vendar ob pogledu na ciljni Redbullov balon, so bolečine kar izginile. Skozi cilj sem pritekla na 2. mestu in še sama nisem verjela, da mi je uspelo. Iskrene čestitke ostalih tekmovalcev in gledalcev so me le še dodatno ganile... Za finish je sledil skok v morje in kratko razplavanje.
Zaradi tehnično zahtevne proge se tekme ni udeležilo veliko tekmovalk. Že iz rezultatov je razvidna težavnost celotnega triatlona, saj je bil najboljši moški v cilju v 4 urah in 51 minutah, 1. ženska pa v 6 urah in 8 minutah. Moj čas pa: 6ur 20min.
Pred podelitvijo je zelo prijal topel obrok - pasulj (ali nekaj podobnega ...), ki je bil zelo okusen, verjetno še toliko bolj, saj so testenine skoraj vsakdanji meni ;). Malo moram pa pograjati organizatorje, ker so bile nagrade zelo skromne - kapa + par zapestnikov. Na olimpijskem triatlonu so bile celo denarne nagrade, in sicer 1.mesto 2000kn ter nižji zneski vse do 5.mesta. Ne ravno porporcionalno razporejeno.
Cilj dosežen, sedaj pa na naslednjega! ;)
REZULTATI KRK3ATLON 2009
Kategorija: ženske absolutno
1 Tomić Iva TK RIVAL CRO 12 (9) 1 0:52:03 (15) 3:44:55 (12) 1:30:53 6:07:51
2 Fafangel Leni ŠD 3SPORT SLO 13 (8) 2 0:52:02 (12) 3:36:36 (13) 1:51:33 6:20:11
3 Šaban Željka TK SWIBIR CRO 14 (4) 3 0:47:35 (13) 3:45:23 (14) 1:49:52 6:22:50
4 Van Gompel Anja GETC BEL 19 (25) 4 1:08:41 (20) 4:16:54 (19) 1:54:38 7:20:13
5 Jelić - Mrčelić Gordana TK SPLIT CRO 21 (26) 5 1:08:51 (24) 4:39:39 (21) 1:43:09 7:31:39
6 Jeger Nina TK SWIBIR CRO (18) 0:59:15 DNF DNF
7 Čulin Ena TK SWIBIR CRO (16) 0:58:59 DNF DNF
ponedeljek, 21. september 2009
Kratko javljanje ...
Vam je všeč prenovljen blog?? Drugačnost nikoli ni odveč oz. celo paše ...
Na športnem področju nič kaj novega ... vse še vedno "v čakanju". V soboto 29. avgusta sem se z nekaterimi klubskimi kolegi zapeljala na Avstrijsko tekmo na Faakersee, kjer je potekal olimpik triatlon. Menim, da je tista sobota zaznamovala konec poletja, saj je močno deževalo pa tudi mraz je bil prisoten. V avtu sem celo vključila funkcijo gretja. Če povzamem na kratko: štart brez prisotne treme, plavanje v neoprenih - velika gužva - neprestano prehitevanje, nato 400m teka do menjalnega prostora, garanje na kolesu, umiranje na teku - ponovno prijatelj bodec + desna pokostnica in odstop po 5km. Brez posebnih negativnih misli sem se odpeljala domov. Ostali fantje so se kar v redu odrezali (več).
V soboto praznuje naš klub 1. obletnico, zato bomo "feštali" kar v velikem številu, saj se nas je v enem letu zbralo kar 90 članov.
Če ne bo večjih sprememb, se bom 20.09. udeležila dvojnega olimpika na Krku, se pravi 3km plavanja, 80km kolesarjenja in 20km teka. Čeprav nisem še nikoli (niti za trening) odtekla 20km, me zanima ali bom zdržala celotno dirko. Več o tekmi tukaj.
Naj dogodka tedna: tek Izola - Koper proti burji & prva vožnja z Yamaho R1; v obeh primerih me je oblival pot... ;)
sreda, 9. september 2009
Na Vršič ...
Ker sem že dobro »obkrožila in spoznala« Most na Soči in njeno okolico, sem se odločila, da prekolesarim drugo destinacijo. Z avtom sem se zapeljala do Kobarida in od tam tudi štartala. S seboj sem vzela 2 banani, Frutabelo, 5€ ter dve dodatni majici. Takoj na
vzpončku pri Kobaridu sem se morala ustaviti za 10min zaradi del na cesti. Spregovorila sem tudi z mladim delavcem, ki je držal stop znak. Nikakor me ni hotel spustiti naprej. Povedal je, da dela 3 mesece po 10ur in opravlja vedno zgoraj omenjeno opravilo – zelena, rdeča tablica. Dan za dnem, dan za dnem … Malo sva se nasmejala, ko pa mi je dovolil premik, sem štartala. Trnovo ob Soči … Srpenica … Žaga … Podklopca … Bovec …Kal-Koritnica … Soča … Trenta … so vasice, ki sem jih prekolesarila. Nato pa vzpon na Vršič. Pogled na najvišji slovenski cestni prelaz me je kar malo pretresel, »Ali bom zmogla?«. Ko zagledam prvo modro tablico (št. 50) na robu cestišča, ki označuje serpentine oz. ovinke in višinske metre, stisnem štoparico. Nekaj let nazaj, sem že bila na Vršiču, vendar spomin ni šel tako daleč, da bi se lahko spomnila »kaj me čaka«. Zato sem krenila z umirjenim tempom. Skrbeli so me le zobniki: Shimano 10-Speed Cassette, 
11-25T. Mogoče kakšen več, ne bi škodil ;) Odštevanje serpentin se je zdelo sprva zelo počasno, vendar, ko sem prispela na 1365m sem že kmalu zagledala vrh. Vmes pokličem še kolega Vinca, ki me dodatno spodbudi, da so zadnji 4-je km bolj »ravni«. Hmm … za Vinca že! ;)
Pa sem prispela na cilj na 1611m »višincev«. Vreme je bilo sončno, le vetrič je malo pihljal. Banana, dve fotografiji, preoblečem in gasa nazaj. Od Trente do Bovca – veter v prsa, vendar vseeno je kar letelo. V Bovškem Mercatorju si privoščim sladoled Snickers, vodo in Frutabelo (tokrat z drugačnim okusum). Manj kot urco in že sem bila ponovno na Kobariškem vzpončku … ponovno se ustavim pri delavcu-mladeniču, mu predam Frutabelo in se poslovim. Trening-izlet je trajal točno 5ur in 8min (neto čas kolesarjenja).
Prihodnjič morda ….. Mangart, Predel ?!??
vzpončku pri Kobaridu sem se morala ustaviti za 10min zaradi del na cesti. Spregovorila sem tudi z mladim delavcem, ki je držal stop znak. Nikakor me ni hotel spustiti naprej. Povedal je, da dela 3 mesece po 10ur in opravlja vedno zgoraj omenjeno opravilo – zelena, rdeča tablica. Dan za dnem, dan za dnem … Malo sva se nasmejala, ko pa mi je dovolil premik, sem štartala. Trnovo ob Soči … Srpenica … Žaga … Podklopca … Bovec …Kal-Koritnica … Soča … Trenta … so vasice, ki sem jih prekolesarila. Nato pa vzpon na Vršič. Pogled na najvišji slovenski cestni prelaz me je kar malo pretresel, »Ali bom zmogla?«. Ko zagledam prvo modro tablico (št. 50) na robu cestišča, ki označuje serpentine oz. ovinke in višinske metre, stisnem štoparico. Nekaj let nazaj, sem že bila na Vršiču, vendar spomin ni šel tako daleč, da bi se lahko spomnila »kaj me čaka«. Zato sem krenila z umirjenim tempom. Skrbeli so me le zobniki: Shimano 10-Speed Cassette, 
11-25T. Mogoče kakšen več, ne bi škodil ;) Odštevanje serpentin se je zdelo sprva zelo počasno, vendar, ko sem prispela na 1365m sem že kmalu zagledala vrh. Vmes pokličem še kolega Vinca, ki me dodatno spodbudi, da so zadnji 4-je km bolj »ravni«. Hmm … za Vinca že! ;)Pa sem prispela na cilj na 1611m »višincev«. Vreme je bilo sončno, le vetrič je malo pihljal. Banana, dve fotografiji, preoblečem in gasa nazaj. Od Trente do Bovca – veter v prsa, vendar vseeno je kar letelo. V Bovškem Mercatorju si privoščim sladoled Snickers, vodo in Frutabelo (tokrat z drugačnim okusum). Manj kot urco in že sem bila ponovno na Kobariškem vzpončku … ponovno se ustavim pri delavcu-mladeniču, mu predam Frutabelo in se poslovim. Trening-izlet je trajal točno 5ur in 8min (neto čas kolesarjenja).
Prihodnjič morda ….. Mangart, Predel ?!??
