Včeraj je potaklo na Bledu državno prvenstvo v olimpijskem triatlonu (1,5/40/10), katerega sem se tudi sama udeležila. Vremenske razmere so bile zelo težke, saj je bila temperatura zraka 17C pa še deževalo je (na trenutke celo nalivi). Najbolj me je bilo strah kolesarskega dela, saj je bila cesta mokra in spolzka. Bilo je tudi veliko luž ter listja. Skrakta tehnično zahtevna pa tudi zelo nevarna proga. Jezero je imelo 24C, zato neopreni niso bili dovoljeni. Takoj, ko so odprli menjalni prostor sem odložila kolo in šprintarice na željeno mesto, saj sem bila prva v vrsti. Zelo sem bila vesela, da mi je končno enkrat uspelo postaviti kolo tam, kamor sem si zamislila - prva vrsta, prva pozicija.
Ženske smo štartale ob 10.15, moški pa ob 10.20. Izplavala sem z drugim časom, za odlično plavalko Nino Mandl. Pognala sem se do menjalnega prostora, kjer sem opravila ponovno hitro menjavo in skok na kolo. Že na začetku 2. kroga prehitim Nino in vodim tekmo do 2. kroga na teku. Z najboljšim časom na kolesu sem si pridobila tudi nekaj prednosti. Prvi krog teka je šel zelo sproščeno, nato se pa je pričelo trpljenje. Ker sem bila že precej utrujena nisem mogla zaužiti niti gela pa tudi tekočine bolj malo. No, v 2. krogu me prehiti Avstrijka. V zadnjem krogu, ko sem iz publike (in tekmovalcev) zaslišala, da imam dovolj razlike, da osvojim 2.mesto oz. državni naslov, sem samo še bolj pospešila, vendar mi je bilo zelo zelo težko. Vse me je že bolelo, pa tudi dihanje je bilo tako pospešeno, da me je samo še bolj utrujalo. Končno prestopim cilj! 2. mesto absolutno in naslov državne prvakinje sta bila moja!
Tekma se mi bo vtisnila zelo dobro v spomin, kajti nisem premagala le tekmovalk, ampak tudi sebe! Saj po 2. krogu teka lahko rečem, da sem komaj še živela. V mislih sem si pričela govoriti določene besede, ki so me držale pokonci vse do cilja. Mislim, da sem prvič v življenju občutila kaj pomeni iti preko svoje "meje". Kar hitro so se pokazale tudi prve posledice, saj mi je v cilju postalo slabo in nisem mogla priti niti do sape. V rešilcu sem pol ure prihajala k sebi, kasneje pa je bilo že bolje. Zdravnik je povedal, da sem preforsirala oz. hiperventilirala (v prsnem košu sem imela preveč zraka - zaradi prepospešenega dihanja). Sedaj je vse v redu in doma lepo počivam. Zahvaljujem se vsem, ki ste me spodbujali med tekmo, še posebno pa mojemu Petru. Še enkrat hvala!
0 Comments:
Post a Comment