Ko nimaš vpliva, se prepusti toku ...

... in upaj, da ni premočan ...

Zgornjo misel sem si sposodila iz enega izmed vsebinsko zanimivih blogov, ki jih rada prebiram.
Ljubljanski maraton je za menoj in z njim tudi kisli občutki. Zgornja misel je pogojena z nedeljskim tekom, saj se je g. bodec (tako, bom poimenovala že dalj časa nepopustljivo bolečino v desnem spodnjem delu rebrnega loka, ki se enkrat pojavi, drugič pa spet ne) ponovno odločil, da mi bo "delal" družbo. . .

Kot predsednica društva, sem tokrat napolnila "avtek" in odpeljala nekaj klubskih članov na Ljubljanski maraton. Tam so nas pričakali še ostali člani ekipe ŠD 3ŠPORT (vse skupaj 30 udeležencev). Čestitali smo tistim, ki so ravno pretekli 9,2km razdaljo, razdelili štartne številke, opravili skupinsko fotografijo ter malo pokramljali. Ko smo se odpravili na ogrevanje sem ubrala svojo pot, saj se želim pred tekmovanjem umiriti in se zato nekoliko odmaknem. Odločila sem se, da ne bom štartala v prvih nekaj metrih od startne linije, saj nebi imelo smisla ovirati hitre tekače kot tudi prehiter začetek ne koristi teku na 21km. Priznam, da mi živčki v štartni gneči niso dali miru, verjetno zato, ker res nisem vedela kaj me čaka ... Ko smo se množično pognali, sem si nadela slušalke MP3-ja ter pričela teči v načrtovanem tempu. Ker večkrat izvajam tekaške treninge ob glasbi, sem se odločila, da jo bom poslušala tudi na tekmi. Prvih 10km vse po planu, nato pa je zaradi močnega krča pod rebri sledil prvi postanek. Poizkusila sem ga sprostiti z masažo pod rebrnim lokom, a zaman. Čez dober kilometer se ponovi in vse bolj pogosto do 17km. Ustavila sem se približno 5x po 30-60sek. Ker je bila bolečina že prenaporna in ni popustila sem se odločila zmanjšati tempo na 6min/km (v bistvu raztek) ter v takem tempu tudi prestopila ciljno črto. Jeza in žalost sta me še bolj oblili, ko sem na ciljni tabli zagledala čas 1:55. Med tekom, ko me je g. bodec že 3. "obiskal", sem se vprašala ali naj sploh še nadaljujem. Nisem več uživala, niti želje po zaključku tekmovanja ni bilo več prisotne, a vseeno me je nekaj prepričalo, da sem nadaljevala do konca! Še sama ne vem kaj. Težko se je spoprijeti s samim seboj, ko veš, da si treniral, da si teden pred tekmo počival, da so noge na ogrevanju letele ... a vedno se lahko vprašaš: ali sem dovolj treniral, sem sploh kaj natreniral, ali sem dovolj počival, sem se sploh spočil, ali bi morale noge na ogrevanju še bolj leteti ... Potrebno je gledati naprej in v težkih trenutkih znati odreagirati. Vem, nič novega nisem odkrila. Doživela sem le dodatno izkušnjo oz. svojo borbo.
Rezultati

Za boljšo voljo so poskrbeli klubski člani, ko smo se po opravljenem maratonu odpravili na kosilo v prijetno Pizzerio in špageterijo La Piazza.

Naj še zaključim. Nikakršen tok ni premočan ...



sreda, 28. oktober 2009

0 Comments: