Poročilo Olimpijskega triatlona - Jarun
Včeraj je bilo državno prvenstvo Hrvaške v olimpijskem triatlonu, ki se je končno pričel s sončnim jutrom. Na prizorišče sva s trenerjem prišla ob 8.45. Sledila je prijava z ogledom proge ter ogrevanje na kolesu. Tokrat ni bilo močnega vetra in mi je Peter posodil njegov karbonski visoko profilen obroč. S kolesom sem se ogrela 2 kroga okoli jezera, kjer je tudi potekala kolesarska proga. Naredila sem tudi nekaj pospeševanj in imela sem res dober občutek. Jezero je imelo 23 stopinj-plavanje brez neoprenov. Dobre pol ure pred štartom sem se šla tudi razplavat. Ponavadi v jezeru nimam tako dobrega "filinga" za vodo kot v bazenu, a tokrat sem ga imela! Nato so odprli vhod v menjalni prostor, kjer sem si izbrala svoj prostor in namestila kolo ter šprintarce. Ko sem naslonila kolo na stojalo, sem opazila, da je zadnja zavora popolnoma odprta. Seveda sem jo brez pomislekov za polovičko ZAPRLA (in nisem zavrtela kolesa, da bi preverila stanje!!!). Ob 11.15 je sledil štart. Plavala sem v manjši skupini. Ni mi bilo težko. Iz vode sem priplavala 10 sekund za prvo (s časom 20:23). Po hitri menjavi sem se zapodila na kolo in začelo se je.... Cilj mi je bil ujeti prvo in narediti čim večjo razliko na kolesu do ostalih tekmovalk, saj ej moja šibka točka tek-zaradi bodca! Kolo sem vrtela na vse svoje moči, a ni in ni šlo. Takoj sem čutila, da mi noge nenormalno hitro kislijo. Kmalu me takoj ujame 3. tekmovalka in se ji pridružim. Komaj sem jo držala, pulz sem imela tako visok, da sem še komaj dihala, noge so postajale vedno bolj trde in takoj po 1.krogu sem jo spustila. Naj povem, da je bilo na kolesu potrebno odpeljati 6 krogov okoli jezera (=40km) in vožnja v zavetrju za moškimi ni bila dovoljena. Nato so me ujele tekmovalke, ki so preplavale iz vode, ko sem jaz imela za seboj že en krog kolesa. Niti njih nisem mogla držati!! Mislila sem, da mi bo noge dobesedno utrgalo. Gledala sem na števec hitrosti in več kot 30km/h ni šlo! Zelo mi je bilo čudno, saj na ogrevanju sem na nizkem pulzu vozila 32-33km/h. Ko sem 3. krog ostala čisto sama, sem zaslišala drsanje. Obrnila sem se proti zadnjem kolesu....in vse mi je bilo jasno!!! Med vožnjo odprem zdanjo zavoro do konca in razliko sem čutila v trenutku. Lahkotnost! Kar stemnilo se mi je pred očmi, saj sem si že 2. zapravila tekmo na tak način! Noge so bile utrujene in psiha ni več zdržala. Konec 3. kroga sem odstopila. Priznam, cilj mi je bil priti med prve tri! Ker sem vedela, da sem bila ponovno nepazljiva in da ne morem več doseči svojega cilja, ki pa je bil tokrat uresničljiv, pa še noge sem imela otrdele, sem se raje umaknila. Ob odstopu sem trenerju povedala, da sem tik preden sem zapustila menjalni prostor zaprla zavoro. Seveda ni mogel verjeti, da sem že 2. ponovila isto napako pa tudi to, da nisem pustila kolesa na miru, tako kot mi ga je on zreguliral. Priznam, moja napaka! Sej še sama ne verjamem, da se mi to lahko zgodi 2 krat v 2 tednih. Zgleda, da moramo kdaj narediti isto napako celo dvakrat, da se izučimo... Škoda je le to, ker sem se že pred samim tekmovanjem počutila močno ter spočito in mi je zelo zelo žal, da sem tako "zafurala"!! No, potem je Peter še enkrat preveril in opazil, da ima tudi sama bremza tehnično hibo in jo bo potrebno zregulirat.
V sredo se bom udeležila državnega prvenstva v kronometru in zagotavljam, da bom celotno kolo preverila vsaj 5 krat!!
Še vedno ostaja .... na napakah se učimo!!!
0 Comments:
Post a Comment