No, pa začnimo...
Najprej naj omenim, da je bila sama organizacija tekmovanja brez nivoja. Že ob prijavi smo prejeli le štartne številke, brez nobenih dodatkov, ki se jih ponavadi prejme na vsakem "vaškem" tekmovanju. Tudi osebje, ki je bilo zadolženo za registracijo tekmovalcev ni bilo prijazno. Sej to še ni vse. Dobro uro pred štartom je sledilo ogrevanje s kolesom, seveda po mokri cesti. Namreč vreme je bilo zelo spremenljivo s pogostimi nalivi in močnim vetrom. Po opravljenih opravilih v menjalnem prostoru sem se počasi podala proti jezeru (Bakovci), ki je merilo 22 stopinj. Ob 13.30 je napočil štart, ki je bil letos skupen za moške in ženske. Malo me je mrazilo, ampak ni bilo hudo. Ko sem prišla iz vode sem prvič začutila standardno bolečino - bodec, ampak sem se zavedala, da moram na menjavi res pohiteti, če želim obdržati grupo. Nato so se zvrstile neprijetnosti. V menjalnem prostoru sem najprej zgrešila vrsto, kjer je bilo moje kolo (namesto v 1., sem se zapodila v 2. vrsto). Ko sem končno pristopila pred svoj menjalni prostor, mi je trak s štartno številko počil, tako, da sem si ga morala improvizirano zavezati (ponovno izgubljene sekunde!). Zaradi omenjenih napak oz. nevšečnosti in hkrati zmedenosti, si nisem zaprla čelade z varnostim trakcem, tako, da me je sodnik na menjalni liniji ustavil, saj je odprta čelada prepovedana oz. sledi diskvalifikacija. Končno zapustim menjavo. Že na začetku kolesarskega dela zaslišim zvok drsanja nečesa, vendar se nisem več ustavljala. Pričelo je močno deževati in cesta je bila polna vode. Na kolesu so me noge zelo bolele in tekmovalci so mi dobesedno bežali pred očmi. Nisem mogla verjeti, da se ne morem priključit kakšni grupi. Prekolesariti smo morali 3 kroge in že na prvem sem razmišljala o odstopu, saj se mi je zdelo, da se komaj premikam. Nato sem se uspela priključiti skupini moških, ki pa sem jih na ostrem ovinku ponovno izgubila in skupina se je "razbila", tako, da smo ostali le še trije. Po odvoženih 20ih kilometrih, se podam na noge. Najprej kilometer brez bolečin, kmalu pa je sledil prvi postanek - bodec. Tako, da sem opravila ponovno intervalni tek s pavzami (na 5ih km sem se ustavila 5x!). Saj sem že navajena... Skozi ciljno črto sem prestopila na 5. mestu (Avstrijka je bila na 4. mestu, katera se ne uvršča v rezultate DP Slo), med Slovenkami sem bila 4. Prva 3 mesta so zavzele mladinke (Monika, Nika, Tjaša), katerim še enkrat iskreno čestitam. V članski kategoriji sem zasedla 1. mesto pred drugouvrščeno Dolores in Sašo. Z rezultatom seveda nisem zadovoljna.
Da pojasnim kaj je bilo na kolesu... ko sva z očetom "pakirala" kolo, sva opazila, da se zadnje kolo ne vrti ravno najbolje oz. zelo težko. Takoj, sem se spomnila na tisti zvok na tekmi, ki sem ga zaslišala le na začetku kolesarskega dela (saj v takšnem dežju, je težko kaj slišati). Opazim, da je zadnja bremza prislonjena ob gumo in tako je bilo onemogočeno normalno vrtenje. Tako sem prevozila celih 20km (kar dober trening moči!!). Kmalu se mi "zavrti filmček" kako sem lahko spregledala tako napako. Pred tekmovanjem sem v menjalnem prostoru nataknila kolo na lesene okvirje ter pokušala pritrditi gumico na peto kolesarskega čevelja, tako, da sem jo zataknila za "zapiralec" kolesa (ne vem točnega imena). Ker nisem mogla zahakljati gumice, mi je prijazen triatlonec pomagal odpreti, tako, da je zadnja guma izstopila iz mesta. Takoj je nazaj zatisnil in kolo je šlo "nazaj na mesto"(vsaj tako je izgledalo!!!) Takrat nisem preverila ali je kolo nacentrirano in zato tudi odvozila celotno tekmo s pridržano bremzo. Samo to lahko rečem: na napakah se učimo!
Pa še to... v cilju nas je pričakovalo pravo okrepčilo: le voda. Organizatorji niso bili niti toliko uvidevni, da jim je bilo težko nabaviti tudi nekaj banan. Sledila je podelitev, oddaljena od tekomvalnega prizorišča in brez nobenih oznak. Celotna podelitev je izgledala zelo ceneno in po hitrem postopku (ravno tako, da lahko rečemo podelitev). Poleg tega, pa so bili tudi rezultati nepravilni. Kot sem že omenila, sem v članski kategoriji zmagala, vendar so me totalno izpustili iz rezultatov, to pa še ni vse, pred mano je bila tudi sotekmovalka, ki je odstopila. Popolna katastrofa! Stopila sem do glavnega sodnika, kateri je zadevo uredil.
Mislim, da bi se moralo vodstvo triatlona v Sloveniji malo zamisliti, kajti toliko napak si ne bi smeli privoščiti, vsaj za državno prvenstvo ne.
To je vse. V soboto se bom prvič udeležila olimpijskega triatlona v Mariboru (v upanju brez zapletov), v nedeljo pa me čaka kolesarska dirka - mala Franja.
0 Comments:
Post a Comment